Starost naj ne bo več tabu

Pegazov dom v Rogaški Slatini je pred dobrega pol leta odprl svoja vrata, pri čemer je bil že junija polno zaseden. Gre za edini dom za starostnike v Sloveniji, kjer so stanovalci razdeljeni v sedem stanovanjskih skupin. Znotraj skupin, v vsaki etaži sta po dve, so sicer sobe s kopalnicami, medtem ko se stanovalci družijo bolj ali manj po skupinah. Ta način oskrbe in bivanja starostnikov je precej razširjen v Nemčiji, od koder je Pegazov dom dobil tudi zgled. Kot kaže urejenost doma in predvsem zadovoljstvo tako stanovalcev kot zaposlenih, bo lahko pri nas za zgled prav Pegazov dom. V domu je sedem stanovanjskih skupin, ki delujejo kot velike družine. Tako imajo tri vitalne skupine (v skupinah so ljudje, ki se lahko gibljejo in sami poskrbijo za osnovne potrebe), dve negovalni skupini, dve skupini ljudi z demenco, imajo tudi tri apartmaje, na voljo so tudi začasne namestitve. Skupno je 125 postelj, ki so večinoma v enoposteljnih sobah. Mimogrede, tudi zakonci večkrat izrazijo željo, da bi bili vsak v svoji sobi. V stanovanjski skupini je povprečno petnajst ljudi. Ti se med sabo bolj povežejo, saj ima vsaka skupina svoje skupne prostore, kuhinjo, kjer si vedno pripravljajo zajtrke, pred slabima dvema tednoma so začeli kuhati tudi večerje, kosilo pa jim pripeljejo iz centralne kuhinje. Ključno vlogo v stanovanjski skupini ima gospodinja, ki je s stanovalci vsak dan, jim kuha, vse pozna, je skratka njihova. Stanovalci ji pri opravilih tudi pomagajo, kar v domu tudi spodbujajo, saj tako starostniki dlje časa ostanejo aktivni. Starejši so del kraja Za aktivnost stanovalcev je sicer dobro poskrbljeno. Tako imajo telovadbo, možnost fizioterapije, udeležujejo se zvočnih kopeli z gongom, lahko sodelujejo tako pri domskem kot cerkvenem pevskem zboru, enkrat mesečno imajo sveto mašo, enkrat na teden molitveno skupino, možni so pogovori z duhovnikom, skrbijo tudi za možganske aktivnosti. Tako imajo t.i. aktivnosti za krepitev spomina, različne ustvarjalne skupine, enkrat na teden bralno uro, k njim pride tudi t.i. potujoča knjižnica. Vse aktivnosti izvajajo znotraj stanovanjskih skupin, da bi se skupina med sabo še bolj povezala. Kot pravi direktorica Pegazovega doma Kristina Kampuš, se v domu trudijo, da bi bili starostniki del kraja: »Ljudje prihajajo k nam in naši stanovalci prihajajo k njim. Ne želimo biti odrezani kot hiša starejših ljudi. Želimo razbiti tabu, da je starost nekaj slabega. Želimo ozavestiti ljudi, da sta starost in bolezen sestavni del našega življenja.« Kot še dodaja Kampuševa, so dom odprli tudi ostalim, zato ker so ugotovili, da sami ne bodo mogli opraviti vsega, kar želijo. Tako je danes v domu več kot štirideset prostovoljcev, ki delajo družbo stanovalcem, jih vodijo na sprehode, jim berejo. V Pegazovem domu sodelujejo z vrtci, s šolami, z različnimi društvi, na Juneževi domačiji pečejo kruh, povezujejo se tudi z drugimi domovi. Tako so z domom iz Poljčan skupaj odšli na Boč. Da je Pegazov dom že postal del Rogaške Slatine, priča tudi to, da jim je akademski kipar in slikar Vasilij Četkovič - Vasko, sicer domačin, podaril kar 55 svojih slik. Roman Bastašič jih je uokviril in podaril okvirje. Kot pravi Kampuševa, tega darila niso pričakovali, ob donaciji pa so bili presrečni: »Z deli smo opremili vse štiri etaže, torej osrednje prostore doma. Ti osrednji prostori so zdaj ena sama galerija.« Sicer pa v domu sodelujejo tudi z društvom Mavrica, ki je že imelo v domu likovno delavnico. V društvu so za vsako stanovanjsko skupino naslikali eno sliko, vse te slike pa so prav tako podarili Pegazovemu domu. Prednost – bližina vsega za zdravje Kampuševa poudarja, da si bodo še naprej prizadevali za čim večjo povezanost z okoljem in dobro delo v stanovanjskih skupinah. Pred kratkim so imeli tudi prve klube svojcev, ki so jih seznanili z vsem, kar se dogaja v domu. Načrtujejo tudi dnevno varstvo, čeprav, kot pravi Kampuševa, zaenkrat zanj ni zanimanja. V prihodnjem letu bo preko Pegazovega doma zaživela tudi pomoč na domu. To, da ima Pegazov dom v bližini zdravilišče, da je le nekaj metrov oddaljen od zdravstvene postaje, specialističnih ambulant, lekarne, da je skratka vse za zdravje oddaljeno le nekaj korakov, ni nezanemarljivo. Kot pravi Kampuševa, je »to gotovo prednost ne le za stanovalce, ampak tudi za svojce. V nekaterih primerih stanovalci niso upravičeni do prevozov v specialistične ambulante in bi jih morali na specialistične preglede, ki jih je kar nekaj, voziti svojci. Tu lahko gredo sami ali jih kdo na invalidskem vozičku odpelje tja. Vsi svojci namreč niso iz Rogaške Slatine.« Iz celjske regije je le polovica stanovalcev (prav iz Rogaške Slatine jih je le 14 odstotkov), več kot 30 odstotkov jih prihaja iz ljubljanske regije, nekaj tudi z Gorenjske, s Primorske, z Dolenjske in iz mariborske regije. Glede na to, da se slovensko prebivalstvo iz leta v leto bolj stara, se domovom za starejše ni treba bati, da ne bi bili zasedeni. Je pa prav zaradi tega zanimivo, da je starost še vedno tabu. Morda bi zato potrebovali še kakšen Pegazov dom. Novi tednik, 24. 10. 2006