Prostovoljstvo v Pegazovem domu

Prostovoljci skozi pristen človeški odnos uresničujejo osnovne človeške vrednote, kot so ljubezen do sočloveka, samospoštovanje in spoštovanje drugih, sprejemanje različnosti, samega sebe in drugih … Temeljni cilj prostovoljnega dela je vzpostavitev dolgotrajne zveze med stanovalcem in prostovoljcem, skozi katero se razvije spoštovanje, prijateljstvo ter medsebojno zaupanje. Tak odnos bogati starostnikovo življenje in mu pomaga pri vključevanju v vsakodnevno življenje v Domu in izven njega. Predstavljamo nekaj utrinkov, misli prostovoljke in odzive naših stanovalcev, ki jih prostovoljci obiskujejo. Zakaj sem prostovoljka ? Že iz otroštva se spomnim, da sem do starejših ljudi čutila posebno naklonjenost in spoštovanje. Čas in okoliščine mi dopuščajo, da sem prostovoljka v Pegazovem domu. Zakaj? V življenju so stvari, ki lahko človeka zasužnjijo ( limonadne TV nadaljevanke, internet, denar, bogastvo, pretirano potrošništvo, …) - a ga žal pustijo praznega. In so stvari, ki dajejo polnost življenja. Kot katoličanka sem v življenju prejela veliko lepega, pa tudi težkega. Enostavno je potreba srca, da opaziš stisko drugega človeka in skupaj z njim iščeš poti do trajne sreče. Ni vedno lahko, a če imaš v srcu ljubezen, zmoreš. Marsikdo prostovoljstva ne razume, enostavno ne verjame, da je brez plačila, a žal tudi ne ve, »da človek ne živi samo od kruha«. A sreča se skriva v majhnih stvareh, topli besedi, nasmehu, stisku roke, pogovoru, poslušanju. Če zmoreš to deliti z drugimi, je toliko lepše. Nešteto možnosti je, da je človek srečen, čeprav ni bogat v materialnem smislu. Potrebno je le odkriti, da je prava sreča v dajanju. To ne pomeni zgolj revežem dati hrano, obleko ali obutev. Pomembneje je dati sebe, svoj prosti čas, talente... Jožica Korez In kako stanovalci doživljajo obisk prostovoljcev? » Ko sva prišla v dom v tuji kraj in nisva nikogar poznala sva bila prostovoljke zelo vesela, še posebej pa mož. Velikokrat nam polepša dan, celo na svoj vikend naju je peljala. Prihaja različno, kolikor ji čas dopušča, a vsak teden najmanj enkrat. Ona vozi moža, ki je na invalidskem vozičku in skupaj se odpravimo na sprehod, na kavico ali sladoled. Velikokrat nama prinese sadje iz domačega vrta, za kar sva ji hvaležna. » (R.K.) » Moja prostovoljka je ga. Jožica, ki je zelo, zelo dobra. Jaz ne vidim in me vodi na sprehod po parku, vmes se pogovarjava in mi razlaga kaj vidi ob poti. V zimskem času včasih rešujeva vaje za spomin ali pa se kaj pogovarjava. Komaj čakam petka, ko večinoma prihaja, pa tudi kakšen drug dan si vzame čas zame, pa čeprav ima veliko drugega dela. Vesela sem, da jo imam.« (S.M.) Mnogo lepih trenutkov se lahko ustvari med prostovoljcem in tistim, ki mu je ta oblika pomoči, družabništva omogočena. Če je kdo med vami, ki bi se bil pripravljen vključiti v ta program, pokličite, pridite, v Pegazovem domu vas bomo mi in naši stanovalci nadvse veseli. Kristina Kampuš, direktorica doma