Pegazovi Naj prostovoljci so Angelca Pobežin, Ludvik Prah, Cvetka Krivec in Ivanka Šimon

Angelca Pobežin, Ludvik Prah in Ivanka Šimon že dvanajst let vestno vodijo molitveno skupino, ki poteka vsak torek v Pegazovem domu in stanovalcem zelo veliko pomeni, saj:             - nadaljuje in nudi duhovno oskrbo stanovalkam in stanovalcem Pegazovega doma po prihodu v dom - nudi uteho, tolažbo, razbremenitev v težkih trenutkih in daje občutek, da niso sami,       - vzbuja spomine na mlada leta (kako so molili v družini, ob praznikih, običajih), - molitev je duhovna hrana - branje božje besede, duhovnega čtiva, petje jih bogati - spremljanje cerkvenega leta z dogodki in običaji ohranja spomine,  - človek ne živi samo od hrane, ker je sestavljen iz telesa, duše, duha, čustev in odnosov,…

In kaj vzajemno dobijo prostovoljke in prostovoljci za svoje delo? Pravijo, da so po molitveni urici polni veselja, radosti, zadovoljni, da so podali znanje in izkušnje. Veliko stanovalcev je ob začetku molitvene urice brezvoljnih, na koncu pa so zelo zadovoljni, kar prostovoljce izpolnjuje in daje moči za prihodnje delo.

Jožef Plemenitaš je povedal: »Celo življenje živim v veri. Pri 8ih letih sem začel  ministrirati, pri 15 letih sem bil sezonski ministrant, so me za to celo plačevali. Ne predstavljam si življenja brez vere. Vsako nedeljo sem šel k maši, tudi ko sem bil v Gradcu, v času vojne. Ko sem se po vojni vrnil domov, se kasneje poročil in ko sva z ženo imela otroke smo vedno vsi skupaj hodili k maši. Z ženo sva pela tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Tako da ko sem prišel sem, je bila ena izmed prvih informacij ta, da imajo tukaj molitveno urico in vedel sem, da bom sem hodil tudi sam. Molitvena urica mi da veliko za dušo, je moja duševna hrana, počutim se bolj mirnega. Zaradi vere in obiskovanja molitvenih uric in maše vem, da tudi lažje prenašam vse bolečine, ki jih imam predvsem v roki.«

Cita Sajko: »Prihajam iz krščanske družine, zato sem celo življenje redno hodila k maši. Več kot 30 let sem pela tudi v cerkvenem pevskem zboru. Molitvena urica je zame kot neko nadomestilo maše. Mi da veliko, čeprav ni isti občutek – prostori so drugi, ni duhovnika, mi je pa drugače všeč. Veliko molimo, pojemo, Angela bere berilo, včasih se o tem tudi pogovarjamo, tako da dolgčas ni nikoli. Po molitveni urici se počutim drugače – boljše, umirjeno.«

Mirko Ogrizek:«Bil sem 25 let mežnar v Podčetrtku, tako da sem redno hodil k maši, še zdaj grem vsako drugo nedeljo k Sv. Ani k maši, kjer pojem. Ko sem prišel v dom, nisem nikogar poznal, zato so me zelo hitro povabili na molitvene urice, ker so vedeli, da sem v svojem kraju pomagal duhovniku. S tem, ko hodim na te urice, ne pozabim na vero, ki mi jo je privzgojila stara mama.«

Marija Plemenitaš: »Bila sem vzgojena v veri. Sicer nisem prej redno hodila k maši, ampak kot otrok se spomnim, da je bila nedelja nekaj prazničnega, posebnega. Takrat se ni delalo, otroci smo imeli več časa za igro. S tem, ko hodim na molitvene urice obujam ta čas, spominjam se lepih nedelj, ki so bile zaradi maše poseben obred, ritual.«

Natečaj je letos že šestnajstič zapored izvedel Mladinski svet Slovenije, častni pokrovitelj pa je že vrsto let predsednik RS Borut Pahor, ki je tudi letos gostil zaključno prireditev ter izročil plaketo nosilcu Naj prostovoljskega projekta. V natečaj je prispelo 219 prijav, od tega 171 za posameznike in 48 za projekte. Podelili so nazive Naj prostovoljec in Naj prostovoljka v treh starostnih skupinah, Naj prostovoljski projekt, Naj mladinska voditeljica in Naj mladinski projekt, poleg tega pa še dve priznanji za posebne dosežke.

Spoštovani prostovoljci Angelca Pobežin, Ludvik Prah, Cvetka Krivec in Ivanka Šimon! Iskreno se Vam zahvaljujemo za Vaše plemenito delo in doprinos k duhovni oskrbi v Pegazovem domu.