Nikoli ne pomilujte invalidov, ampak jih vzpodbujajte

INTERVJU - MARIJA ZUPANEC Gospa Marija, kako bi se opisali? »Rojena sem na Brestovcu v Rogaški Slatini. Otroštvo sem preživela na kmetiji, bilo je delovno in lepo. Imela sem tri brate, eden je ostal na kmetiji, ostali smo se odselili in odšli v službe. Delala sem kot šivilija v Korsu. Po poroki sva z možem ustvarila družino, imam hčer in sina. Najprej sva živela 20 let v Rogaški, nato pa v Zg. Sečovem, od koder je bil mož.« Zgodil se vam je dogodek, ki je obrnil življenje na glavo: nezgoda, ki vas je potisnila na invalidski voziček. »Tri leta po upokojitvi (ki sem jo težko čakala) se mi je zgodila nesreča, saj sem padla iz drevesa, ko sem obirala jabolka. Poškodovala sem si hrbtenico in čez noč postala tetraplegik. Tega je že 13 let in od takrat sem na invalidskem vozičku. Leta 1995 sem bila najprej na zdravljenju v Bolnici Celje, na poškodbenem oddelku, nato na rehabilitaciji v Ljubljani in po letu dni premeščena v Dom upokojencev Šmarje pri Jelšah. Tam sem bila zadovoljna, ker pa se je v mojem rojstnem kraju leta 2006 odprl Pegazov dom, sem se preselila sem, saj tukaj v bližini živijo tudi moji otroci. V Rogaški Slatini imam tudi veliko možnosti, da se z vozičkom vozim po promenadi in parku, kjer pogosto srečujem znance in kaj poklepetamo.« Vsi vas občudujemo zaradi optimizma, prijaznosti in nasmeha na obrazu. Kakšen je vaš recept, da ne obupamo, tudi, če je na začetku zadeva videti neznosna? »Od začetka je bilo strašno, najprej nisem vedela ali bom vse to sploh prenesla. Bila je nadvse težka preizkušnja. Pri prenašanju psihičnih in fizičnih bolečin mi je največ pomagala družina in prijatelji. Stali so mi ob strani in me bodrili. Družina, vera in primerna strokovna oskrba so mi pomagali prebroditi težave. Zaradi otrok sem se trudila ohraniti voljo do življenja.« Kako poteka vaš dan v Pegazovem domu? »Veste, da mi ni nikoli dolg čas. V domu sodelujem pri raznih aktivnostih, veliko sem rada zunaj – na domski terasi ali se vozim po promenadi. Ob slabem vremenu pa si čas zapolnim s kakšno dobro knjigo ali filmom. Organiziranih je mnogo prireditev, nastopov raznih pevskih skupin, srečujemo se z otroci, obiskujem sv. maše,…« Menite, da imajo ljudje do invalidov vzpostavljen nek poseben odnos? »V vsakem človeku je prisoten strah, da se mu ne bi zgodila invalidnost. Dala bi nasvet: nikoli ne pomilujte invalidov, ampak jih vzpodbujajte!« Kje se srečujete z največ težavami? »Moram reči, da nimam nikakršnih težav ali problemov. Po tolikih letih sem sprejela svojo usodo in jo skušam čim bolje prenašati in čim bolje vplivati tudi na ljudi okrog sebe. Če kdo okrog mene tarna, ga skušam spraviti v dobro voljo.« Ste članica Društva paraplegikov ter Območnega društva invalidov, kjer ste včlanjeni ljudje z enakimi težavami. Kaj vam društva nudijo? »Dobro je biti včlanjen v društvo, saj smo tukaj združeni ljudje s podobnimi težavami in se med sabo po tej plati najbolj razumemo. Društva nam nudijo razna srečanja, izlete, druženja, pravno pomoč, letovanja, prevoze in še kaj.« S kakšnimi stroški se srečujete v vsakodnevnem življenju? Ste v kakšnih trenutkih jezni na družbo, državo, da vam ne nudi dovolj? »Ne zdi se mi prav, da kdor nima dovolj finančnih sredstev za plačilo doma, mu morajo otroci ali celo vnuki doplačevati primanjkljaj. Dostikrat opažam, da je za kakšne neumnosti dovolj denarja, za ljudi, ki so zares potrebni pomoči, se pa ne najde.« Rogaška Slatina želi postati Občina po meri invalidov. Ste sodelovali pri tem in kakšne spremembe v kraju opažate? »O projektu Občina po meri invalidov se veliko govori in piše in menim, da če bo storjeno, kar so si zadali za cilje, bo invalidom, ki živijo v Rogaški Slatini in tistim, ki pridejo sem na zdravljenje ali kot obiskovalci, izboljšalo kvaliteto življenja ali obiska. Projekt zajema vsa življenjska obdobja in različne invalidnosti, kot so gibalno ovirani, osebe z motnjami sluha, vida in osebe z duševnimi motnjami. Delovna terapevtka, ki pri projektu sodeluje je opravila anketo in razgovore s stanovalci, zaposlenimi, svojci in prostovoljci Pegazovega doma o arhitekturnih ovirah in morebitnem interesu po dostopih v določene ustanove. Tako je imel vsakdo možnost izraziti želje in tudi morebitne težave s katerimi se srečuje v povezavi z invalidnostjo. Nato nas je povabila na sprehod/vožnjo po kraju in ob tem fotografirala problematične točke, pa tudi tiste, ki smo jih pohvalili kot dobro izpeljane. To je bilo februarja letos in do danes se je veliko izboljšalo. Imam električni invalidski voziček in ko se vozim po Rogaški Slatini, opazim vsako spremembo na bolje. Konkretne spremembe so na tlakih promenade in dostopih do raznih ustanov. Nujno potrebno je še dvigalo v zdravstveni postaji, kar invalidi in starejši že težko čakamo in adaptacija pločnika do trgovine Tuš, ki je sedaj zelo nevarna, pa dostop po hodniku hotela Donat do specialističnih pregledov v Zdravstvu. Seveda se zavedam, da vse to ogromno stane, a vsaka sprememba na bolje nam bo res izboljšala kvaliteto življenja, pa tudi zdravi občani bodo veseli določenih popravkov.« Spraševala: Mateja Fidler, delovna terapevtka