Če na hitro pogledam fotografijo se mi zdi, kot, da smo bili na obletnici mature 
tako sem se poistovetil z vsemi. Ker sem vsakodnevno v zgodbah Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije (KJ) in sem bil priča številnim živim zgodbam, se je na trenutke zazdelo, kot da smo v 30. letih 20. stoletja. Zelo sem vesel, da sem danes od številnih stanovalcev Slatinskega Pegazovega doma, pod mentorstvom Mateje Fidler, izvedel veliko novega.
Pa začnimo;
Na začetku mi je nekaj deklin in fantov deklamiralo himno KJ 
Mnogi so se spominjali, kako so vsako leto slavili rojstni dan Kralja Aleksandra, ki je bil 16. 12. in po njegovi smrti njegovega naslednika Petra II. 6. 9. in kako so vsi jokali po atentatu Kralja Aleksandra 9. oktobra 1934 
Ga. Cita se živo spominja svečane proslave na trgu v Rogatcu, 28. 3. 1941, ko so Petra II. proglasili za kralja KJ; vsak učenec je dobil četrt belega kruha in par hrenovk. Pravi, da jih je takrat prvič jedla
G. Pepič je kot 14. letni fantič pomagal graditi križ na Donački gori. In ravno tam je izvedel, da so naredili atentat na Kralja Aleksandra. To je bilo verjetno v sredo, 10. oktobra ali pa četrtek, 11. 10. 1934. In da so na križ izobesili črno žalno zastavo.
G. Smoletov Pepič se tudi spominja obiska generala Živkovića v Rogaški Slatini l. 1939. Njegov brat je delal kot LiftBoy. Generala je nekdo okradel. Osumljeni so bili mladi uslužbenci, ki jih je v vrsto postavljene analizirala generalova žena, češ, da si je točno zapomnila obraz tatu. A ni bil nobeden od teh LiftBoyev
Ga. Ela se spominja, da je bila 10 let vestna članica Sokola in da je svoje sokolske vrstnice učila telovadbe.
G. Pepič je povedal da so se klerikalni Orli in liberalni Sokoli v Rogaški Slatini razumeli med sabo v nasprotju ostalih krajev, kjer so bili sprti med sabo.
Ga. Ela se spomni, da je bilo boljše striženje v salonu vredno za 1 kg govedine ali manjše 3 jajca. Spomni se dobro tudi Princa Đorđa Karađorđevića, ki je več let zapored po končani 2. sv.v. obiskoval Rogaško Slatino, se rad družil z ljudmi, pripovedoval grenke zgodbe svojega življenja, se strigel in igral šah v njenem salonu. Da je bil zelo prijazen in zanimiv je povedala. Pravi, da ji je povedal, da se je Peter II., ko so emigrirali l. 1941 zatekel v Pravoslavno cerkev Sv. Spiridona v Trstu na trgu Ponte Rosso (opp. to je bila verjetno pripoved iz l. 1962, ko se je Peter II. zares mudil v Trstu in bil najbližje takratni Jugoslaviji ).
Ga. Božena se spominja počitnic v Domu Kraljice Marije na Pohorju, ki sta jih preživeli z mamo, ki je bila članica Kluba Jugoslovanskih sester.
Ga. Mici se spominja, da je žemljica stala 50 para, bela štručka 1 dinar in velika štruca 2 dinarja.
G. Pepič pa je povedal, da je krava stala 1.000 dinarjev. Asociacijo je dobil, ko sem povedal podatek, da je glavni šef dvorne kuhinje v Beogradu, Sergej Ermolov, prejemal plačo 30.000 dinarjev mesečno in je vzkliknik “za to si lahko kupil 30 krav” 
Žena Sergeja Ermolova pa je bila zobozdravnica Ga. Medvedova iz Rogatca so mi povedali. In da je bila gospa zelo prijazna, ko so nekateri hodili na obisk v Vilo Ermolov (opp. Po enih podatkih iz BG je to hišo v RS, Ermolovu kupil sam Kralj Aleksander za nagrado dolgoletne lojalnosti. Ermolov je umrl v Rogaški Slatini, 18. 7. 1946 in je pokopan na Sv. Trojici.)
Zelo zanimiv podatek je povedala Ga. Ela, da je na Železniško postajo v Rogaško Slatino vsako jutro prispel vagon - spalnik, novih gostov iz Beograda in zvečer odpeljal nazaj goste, ki so končali svoj dopust za Beograd. Ooo sem pomisli, najprej to, da je bila nekoč direktna povezava z BG in tudi to kako zelo bi bilo lepo, da bi danes dobili vsak dan vagon novih turistov.
G. Kukovič se je pridružil pogovoru z nekaj zgodbami novejše zgodovine, znanih gostih in o pomembnosti zdravilne mineralne vode.
Nekateri so povedali, da je bilo polek bogatih tudi veliko revnih za cajta Kraljevine. Da so bile “štibre” (opp. davki) zelo visoke, da so, kadar se je pač dalo, radi poslušali Radio London.
Vse to in še kaj sem izvedel v dobri urici časa. Če bi bil z njimi cel dan bi lahko napisal knjigo. Če pa bi ostal zraven njih kak teden, pa par knjig iz obdobja 1945 do 1991. Bilo je lepo in hvaležen sem vsem za neprecenljive podatke.
Hvala vam!
Nani Poljanec
Ljudski muzej Rogaška Slatina
