V sredo, 09.04. smo se v velikem številu zbrali in pozorno prisluhnili predstavitvi Helene in Matjaža Čampe o Mongoliji. Nista običajna turista, ki bi iskala luksuzne hotele in bleščeče destinacije, ampak so jima zanimive drugačne dežele in ljudstva, ki živijo odmaknjeno od civilizacije in v tesnem stiku z naravo.
Naj na kratko napišem nekaj vtisov naših stanovalk in stanovalcev. Zanimivo se jim je zdelo, da se preživljajo z mesno in mlečno hrano in skorajda nimajo njiv, moko zato uvažajo. Mongolski otroci znajo jahati skoraj še preden shodijo, najkasneje pa do 3. leta starosti. Eni so se spomnili konjev, ki so nekaj posebnega pa psov in volkov. Mongolski ljudje so kljub revščini zelo veseli in nasmejani. Nekateri stanovalci menijo, da so heroji, da sploh tam živijo. Verjetno jih pritegne tradicija.
Več o tem pa je napisala naša stanovalka, ga. Vera Apolonija Rožanc, ki je z zanimanjem postavljala vprašanja o tej deželi:
"Že v začetku leta sta nas ga. in g. Čampa odpeljala v Afriko, v zanimivo deželo Libijo, o kateri smo slišali ali brali v časopisu, a na njuni predstavitvi smo videli in slišali mnogo več.
Tudi tokrat sta nam naša popotnika z besedo in sliko nazorno prikazala Džingiskanovo »šiba božja« domovino Mongolijo. Nikoli nisem niti v srednji in ne višji šoli kaj dosti slišala o tej deželi. Poznam izraz »mongoloidizem«, ki je duševna prizadetost v surdopedagogiki. Prijazna zakonca sta nam kot na pladnju prinesla to zanimivo deželo v sliki in besedi in prijazno odgovarjala na naša vprašanja.
Dežela leži med ruskim Daljnim vzhodom in Kitajsko. Začudila sem se, ko sta nam povedala o dokaj visokem odstotku pismenosti in sem v glavnem mestu Ulan Bator videla napise v cirilici. Pojasnila sta, da so Rusi – Sovjetska zveza okupirali deželo – gradili šole, kulturne in zdravstvene ustanove. Poskrbeli so tudi za prevoze učencev iz oddaljenih predelov, kjer živijo starši kot nomadi v gerih ali jurtah. Večina prebivalcev živi v Ulan Batorju, četrtina je nomadov, ki se selijo s čredami ovac, jakov, konjev, jelenov in dvogrbih kamel. Preživljajo se z mesom in mlečnimi izdelki, poljedeljstva skorajda ni. Moko za kruh uvažajo iz Rusije, tekstil in obutev pa iz Kitajske – čeprav Kitajcev ne marajo.
Prostrana nerodovitna dežela je slabo poseljena – 1 prebivalec na kvadratni kilometer. Industrija je slabo razvita: izdelujejo tekstil iz dlake dvogrbih kamel. Nekaj je tudi rudnikov: rjavi premog, baker, železo in zlato. Tudi nafto imajo. Verujejo v Budo in Alaha. Gozdov je malo: v severnih tundrah in tajgah rastejo iglavci, videli pa so tudi breze. Imajo ledenike nad 4000 m, slana jezera polna velikih rib. Dodatna, zelo zdrava, prehrana.
Najlepše hvala za predstavitev. Želimo jima, da kmalu spet odpotujeta v kakšno zanimivo deželo in nam jo potem predstavita."
Mateja Fidler, delovna terapevtka