GORDANA KITAK: « Življenje ni le to, kar vidimo z očmi…«

1. Gospa Gordana, na kratko opišite svojo življenjsko zgodbo.

»Zdi se, kot, da sem od rojstva zaznamovana z bojem za življenje. S tremi leti sem zbolela po cepljenju za otroško paralizo in bila do osnovne šole večinoma po bolnicah. OŠ sem obiskovala v Rogaški Slatini, SŠ v Celju in VEKŠ v Mariboru. Najstništvo ni bilo prijetno, saj sem se soočala s kompleksi. Gibala sem se s pomočjo proteze in bila predvsem v osnovnošolskem obdobju zaznamovana. Obiskovanje Srednje šole v Celju in kasnejši študij pa sta mi podarila čudovite sošolce in prijatelje. Z nekaterimi sem še sedaj povezana. Včlanila sem se v Zvezo paraplegikov, kjer sem 23 let delala prostovoljno za celjsko društvo. Spoznala sem partnerja, ter rodila hči, kar nisem nikoli pričakovala. Otrok spremeni življenje na lepše vsaki materi. Nato sem se zaposlila v Zdravilišču kot ekonomistka, kjer sem ostala do stečaja in se nato invalidsko upokojila. V kratkem sta mi umrla partner in tudi oče. Bila sem samohranilka, sama sem skrbela za Barbaro, ki je uresničila vse moje skrite sanje in želje. Končala je študij tujih jezikov in pridobila naziv univ. prof. angleščine in slovenščine s književnostjo.«

2. Kaj vas je pripeljalo v Pegazov dom?

»Bolezen, ki me je priklenila na posteljo in je bil odhod v Pegazov dom edina smiselna rešitev. Tu sem uspešno okrevala, a se je bolezen še dvakrat ponovila. Sedaj sem toliko okrevala, da se spet čutim  sposobna živeti doma.»  

3. V življenju se velikokrat srečamo z začetki in tudi konci. Pri vas se večkrat ponovi »postavljanje na noge« v različnih pomenih. Povejte kaj več o tem.

»Velikokrat sem se postavljala na noge in se še vedno znova in znova. Za življenje sem se borila po preboleli otroški paralizi, zadnji dve leti pa po bolezni, kjer sem zopet lebdela med nebom in zemljo.  Tako se je zgodilo, da sem zadnji Božič, Novo leto in smrt mame preživela v bolnici. Verjemite, ni bilo lahko. Moj moto je tisti znani: Kar te ne ubije, te okrepi! O osebnem življenju pa nerada govorim«

4. Imate tudi vedeževalske sposobnosti, svetujete ljudem kako naj stopajo v prihodnost. Nam zaupate kje pa sebe vidite čez 5 let?

»Te sposobnosti so v meni odkrili drugi, trudim se pomagati ljudem v stiski. Zame je največje veselje, ko vidim, da se nekomu stvari obračajo na bolje. Sebe vidim na obali, ob sončnem zahodu gledam širno morje. Voda me najbolj umiri in sprosti, takrat ne rabim ničesar in tako bi lahko ostala celo večnost.«

5. Kdaj pa ste bili nazadnje na morju?

»Sploh se ne spomnim več, ker je že predaleč. (Se smeji.) Hodila sem na obnovitvene rehabilitacije v Terme Čatež, na kar imam zelo lepe spomine. Želim si, da naslednje leto znova grem. Še vedno me znanci in prijatelji kličejo, med nami so stkane močne vezi.«

6. Zelo ste ustvarjalni in talentirani na več področjih. Izredno ste se izkazali pri izdelavi različnih voščilnic in vezenju zaves za skupino Zarja. Kaj vas osrečuje in plemeniti prosti čas?

»Druženje s prijatelji, poslušanje dobre glasbe, branje knjig, pisanje lastnih misli, ukvarjanje z ezoteriko in duhovnostjo. Nenazadnje sem pred leti izdala pesniško zbirko »Pogled v sanje«, ki je doživela ponatis. Posebno poglavje zavzemajo ročna dela in kreativnost, ki me sprošča, kljub temu, da je treba biti zelo natančen. Pod mojimi rokami nastajajo razne podobe. Zavese za skupino Zarja sem šivala dva meseca tako rekoč neprenehoma. (Se nasmeji.)«

7. Vodili ste literarni krožek in ves čas skrbeli za pestre vsebine. Gospe, ki so obiskovale krožek ste velikokrat obdarili z vezenimi prtički, voščilnicami,… Povejte kaj več o literarnem krožku.

Dve sezoni sem vodila literarni krožek, kjer sem se trudila, da je bilo čim bolj zanimivo. Prebirale in poslušale smo prozo, poezijo, razne življenjske zgodbe in prigode iz dnevnega in tedenskega tiska. V goste sem povabila našo znano slikarko in pesnico Erno Ferjanič – Fric, kar je še dodatno popestrilo naše urice. Moja »dekleta« so najraje poslušale pravljice bratov Grimm, Andersena ter pravljice iz drugih dežel. Seveda ni manjkalo smešnic in pogovorov o raznih dogodkih in zanimivostih. Lepo je bilo, upam, da se bodo še kdaj spomnile na naše skupne urice ob ponedeljkih.

8. Najljubša barva - turkizna

Najlepši letni čas - pomlad

Najboljša knjiga - zelo veliko jih je. Pesem ptic trnovk, Hišica v mali hosti (otroška)

Najlepši dogodek v življenju - rojstvo hčere, študentska leta in obnovitvene rehabilitacije

Glasba – tuji evergreeni, zabavna glasba

Najljubši film – Šepetati konjem

Nepozabni trenutki v Pegazovem domu – druženje ob literarnem krožku, ročnih delih, prireditve, številni nasmehi na skupini

 

9. Sva kaj pozabili? Kaj bi dodali ob zaključku?

»V vseh, predvsem zadnjih življenjskih preizkušnjah je dobro in lepo to, da vidiš kdo ti v resnici vedno stoji ob strani. Tudi tisti redki osnovnošolski prijatelji. Tukaj, v Pegazovem domu sem spoznala ljudi, ki jih ne bom nikoli pozabila.

Še misel, ki mi je všeč:

Od vsega kar v življenju doživimo, ostane tisto, kar hočemo, da ostane.

Spomini, neizpete življenjske melodije, dobre želje.

Vse lepe stvari, ki so nam podarjene, nam dokazujejo, da življenje ni le to, kar vidimo z očmi…«

Gospa Gordana, želimo vam veliko dobrega počutja v domačem okolju, pravih prijateljev ter pozitivne energije ter da se večkrat srečamo in poveselimo. (Intervju opravila Mateja Fidler)