Tako kot že nekaj let, so Šempetrani tudi tokrat, v soboto, 1. februarja, v Pegazovem domu pustili pečat, ki ga lahko pustijo samo oni.
Sveta maša, kulturni program v katerem se prepletajo vse niti kraja, od koder prihajajo, nagovor župana, aforizmi Tončija Babiča, pesem ob zvokih harmonike iz vrst mladih in manj mladih je le nekaj iz doživetja sobotnega popoldneva. Samo hvaležni smo lahko, da so tako povezani in tako pripravljeni narediti veselje stanovalcem v domu za starejše. Vsako leto nas obiščejo, naj ostane tako še mnogo let.
Dragi Šempetrani, hvala vsem, še posebej pa gospe Treziki Kunej, ki je tista srčna vez in gonilna sila, da se vas lahko vsako leto veselimo.
