Tradicionalni piknik na Boču, ki ga organizirata Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane in Pegazov dom Rogaška Slatina je med stanovalci zelo priljubljen. To je dan, ko se stanovalci iz obeh domov srečajo, poveselijo, preizkusijo v družabnih igrah ter uživajo ob dobri hrani, pijači in v lepem gorskem okolju.
Letos smo se srečali 11. septembra, na zelo vroč dan. Boč je izbran za kraj srečanja, ker je hrib, ki je lokacijsko med obema domovoma in v šali bi dejali, da se zaradi Boča ne moremo videti, pa čeprav je vmes le dobrih deset kilometrov. Avtobus veselih potnikov se je tokrat peljal skozi Kostrivnico, da smo uživali ob prelepih pogledih na hribčke porasle s trto. Letošnja posebnost je bil tudi zanimiv potnik na avtobusu, kuža Pubi, ki je bil vsem v veselje. Že na avtobusu smo peli in ploskali, da smo se ogreli za ples, ki je sledil pred planinskim domom s stanovalci in zaposlenimi Poljčanskega doma. Dišalo je po dobri hrani in po okrepčilu so sledile razne družabne igre: metanje na koš, katera ekipa bo prej napolnila steklenico z vodo, vleka vrvi in skakanje v vrečah. Smeha in zabave je bilo na pretek. Tisti, ki so želeli, so odšli še na ogled gotske cerkvice sv. Miklavža in zapeli nekaj cerkvenih pesmi.
Na koncu smo pojedli še sladico in popili kavico ter se zahvalili sosedom za prijetno druženje in poslovili z željo, da se čim prej znova srečamo. Na pikniku ali kako drugače.
Vtisi stanovalcev:
»Všeč mi je bilo, da smo šli v cerkvico. Koliko zelenja in drevja je na Boču. Med vožnjo sem opazila mnogo vinogradov. Samo vzdušje na pikniku je bilo super: dobra družba, odlična hrana, igre in ples.« (R.K.)
»Bila je fajn družba in tudi, če sem na vozičku, sva se z Matejo vrteli med ostalimi plesalci.« (A.Z.)
»Leta 1949 sem bila nazadnje na Boču – takrat sem kot učiteljica za likovno vzgojo na nižji gimnaziji v Lendavi, pripeljala gor skupino otrok. Peš smo šli iz Poljčan in zelo je deževalo, tako, da smo prišli mokri kot miši. Do danes se je veliko spremenilo. Na tokratnem srečanju mi je bila všeč koča, ples in igre. Kupila sem kartico in jo poslala domov, tako, da so me potem moji najdražji takoj obiskali.« (M.K.)
»Narava je bila enkratna: grički porasli z gozdovi, vmes pašniki in njive. V tej lepoti se vije cesta po kateri smo brzeli Boču naproti. Tam nas je čakalo presenečenje: poleg narave še kulinarika, dobra družba razpoložena za ples, zabavo in družabne igre. Na koncu smo si ogledali še nekaj stoletij staro cerkvico z lesenim stropom in prečudovitim sv. Miklavžem na glavnem oltarju. Veseli in polni spominov, ki jih nosimo v sebi, želimo, da se kaj podobnega čim prej ponovi!« (A.V.)
Mateja Fidler, delovna terapevtka