Marinka Mastnak je bila naša dolgoletna prostovoljka, ampak ona je bila veliko več kot to. Kljub temu, da ni bila nastanjena v domu, je bila NAŠA. Z našimi stanovalci je ustvarjala veliko nepozabnih pevskih doživetij, bila je vodja pevskega zbora stanovalcev, njena harmonika je bila zvesta spremljevalka naših dogodkov.
Čas med epidemijo nas je za nekaj časa ločil. Vsi smo komaj čakali, da se bomo lahko spet družili, peli, se pogovarjali in skupaj pili kavo. Ta čas smo v letošnjem poletju dočakali, Marinka je spet lahko prišla v dom na kosilo in popoldnevi so hitro minevali ob prijetnem klepetu s stanovalci in stanovalkami doma, s katerimi so obujali spomine na skupna doživetja iz njihovega življenja.
Marinko je vedno, do zadnjega popoldneva, ki ga je preživela z nami, krasil večen smeh, dobra volja in pozitivizem. Če smo se mimogrede ujeli, nam je na hitro povedala vic. Z nami je hodila na naše skupne izlete, srečanja s prostovoljci, harmonika je bila njena »obvezna oprema«. Med prostovoljci je tudi skupina dobrih pevcev, ki jim je Marinka s harmoniko pridala poseben čar.
Težko bomo zapolnili vrzel, ki ja nastala z njenim nenadnim odhodom. Zelo, zelo jo bomo pogrešali, v tolažbo pa nam bo neizmerno veliko lepih spominov na skupne trenutke, na njen smeh in dobro voljo, ki jo je vsa leta, odkar smo jo poznali, raznašala naokrog.
Kristina Kampuš
direktorica
