Gospa Jelka Zorin Belcer je v marcu pričela z vodenjem domskega pevskega zbora in tudi zbora zaposlenih. Z igranjem na harmoniko ter vodenjem obeh zborčkov vnaša v naš vsakdan mnogo pozitivne energije za kar smo ji vsi zelo hvaležni…
Preberite nekaj njenih vtisov: Z veliko negotovosti v srcu sem sprejela prošnjo za sodelovanje v Pegazovem domu. Gospa Marinka, ki je pred mano pela in igrala s stanovalci je bila zame samo prijazna znanka, gospa, ki sem jo poznala kot učiteljico pevskega zbora. Moja brata je učila igrati harmoniko, ker takrat v Rogaški še ni bilo glasbene šole. Za stanovalce doma pa je bila gospa Marinka prijateljica, sostanovalka, kolegica in še mnogo več. Nemogoče je nadomestiti tako osebo, ki jo vsi neznansko pogrešajo.
Po tej težki izgubi, je prišlo še obdobje covida, ki je vsem prekrižalo možnosti za prijetna druženja ob petju. Povabilo k sodelovanju je zato predstavljalo zame velik izziv in pomisleke, da vsemu temu ne bom kos. Ampak nam gre. Stanovalci so me zelo toplo sprejeli. Vzeli so me resno, potrudijo se priti na urico petja, lepo sodelujejo. Postali so moji »nadebudni učenci«. Vsakega, ki ga ob ponedeljkovih druženjih zagledam, sem vesela. Prav vsak izmed njih, ki pride ponovno na vaje, mi s tem sporoča, da mu je bilo prejšnjič všeč in da bi še rad prepeval z nami.
Posegamo po slovenskih ljudskih pesmih, pri katerih intenzivno brskajo po spominu in si prikličejo besedila iz svojega otroštva, mladosti. Zelo sem presenečena, koliko pesmi znajo na pamet, tudi tistih, ki imajo veliko kitic. Nekatere pesmice imajo očitno premalo kitic, saj si nekateri udeleženci hudomušno namislijo besedilo kake kitice, ki nas nasmeje in spravi v še boljšo voljo. Nič več ni v meni strahu, pomislekov, negotovosti. To so moji pevski prijatelji, ki jim bom poskušala s petjem in harmoniko enkrat v tednu narisati nasmeške na obraz. Vse jih že poznam po imenu in res čutim, da smo iskreno povezani. Lepo nam je skupaj.
Če boste šli kdaj mimo Pegazovega doma in se bo ven zaslišala vesela pesem (včasih malo manj ubrana in uglašena, ampak odpeta iz srca), smo to mi. Pesem nas povezuje, nam boža dušo, krepi spomin in nas dela srečnejše. Gospa Marinka bi bila ponosna na vse svoje »učence«, da tako lepo nadaljujejo s petjem, ki ga je zasnovala v skupini stanovalcev. Lep občutek je, ko lahko narediš nekaj dobrega za soljudi. (Jelka)
