V Pegazovem domu se vedno kaj dogaja, saj si vodstvo prizadeva, da bi se tu dobro počutili – torej: domače. Delovna terapevtka je predlagala, da bi spekli jabolčni zavitek – po naše »štrudl«.
No, ja: »Saj se šali«, smo si mislili. A – ne! Čez nekaj dni smo se po zajtrku zbrali ob jedilni mizi in čakali – kaj bo. Prišla je gospa direktorica z vsemi potrebnimi sestavinami za štrudl. Povedala je, da bo višnjev in skutin – ne jabolčni, ter se lotila dela. Ja, prav ste prebrali: in umesila je testo. Medtem, ko je testo vzhajalo, je član naše skupine skuhal kavico, drugi je raztegnil meh svoje harmonike in vsak je še kaj pomagal pri pripravi nadeva. Nekateri smo samo opazovali, a glavno je, vsaj malo sodelovati – ali, ne? Štrudl je srečno prispel v pečico in že je dišalo po vseh prostorih. Seveda smo z velikim tekom in veseljem pojedli okusen poobedek. Pri dogodku je sodelovala tudi naša socialna delavka. V njenih rokah je ves čas »škrcal« fotoaparat, glavna medicinska sestra pa je budno spremljala naše počutje. Pri vsem so pomagali tudi ostali zaposleni.
Postopoma, kot smo v dom prihajali, se medsebojno spoznavamo, kar dobro prilagajamo in bomo lahko skupno še kaj postorili.( B.B., stanovalka )