Običajno gre gospa Cita Sajko po kosilu in krajšem počitku na sprehod. Danes pa jo je, na njen rojstni dan, zunaj čakalo presenečenje.
»Telefon je neštetokrat zvonil, voščila so prihajala od povsod – moji dragi domači, pa sorodniki ter številni prijatelji in znanci so mi voščili, presenetil me je klic Sandija Jurkoviča, celo Boris Cavazza mi je zaželel vse najboljše … Popoldan sem se namenila na sprehod in ko stopim ven … kakšno lepo presenečenje me je pričakalo. Hči Tanja in nečakinja Jožica iz Slovenskih Konjic sta bili tam ter veliko stanovalk in stanovalcev, vsi so me čakali, seveda z maskami in v varni razdalji. Jožica je zaigrala na harmoniko in zapela nekaj lepih slovenskih pesmi, zapeli smo tudi vsi skupaj, naredila je še nagovor … bilo je ganljivo do solz.«
Jožica je nezakonska hči njenega brata, ki vedno rada pove, da je pri teti Citi v Rogaški Slatini vedno začutila tisto največ … pristno ljubezen. V ganljivem voščilu je pohvalila tudi osebje Pegazovega doma: »Hvala vam. Vem, da v teh težkih časih in posebnih razmerah nikogar tukaj ne bi bilo tako veselega in sproščenega, če ne bi bilo vas, zlatega osebja, ki skrbite za njih. Hvala vam. In ostanite prijatelji.«
