Člani kinološkega kluba Rogaška Slatina so nam popestrili 3. junij s predstavitvijo male pasje šole na zelenici pred Pegazovim domom. Občudovali smo kaj so se kosmatinci v mesecu dni ali malo več, že naučili.
V sredo, 4. junija smo se odpeljali na izlet na Ptujsko goro in v Rogatec. Bilo je nepozabno in polno novih doživetij. Celo te dni zelo muhasto vreme, nam je bilo naklonjeno.
Rogaške novice, 13.6.2008
S Kinološkim klubom Rogaška Slatina, sodelujemo dobro leto. Tokrat so nam, pod vodstvom Lidije Jančič, predstavili pasjo malo šolo, v kateri učijo pse lepega vedenja in socializacije za dobro sožitje z ljudmi. Vaje so zasnovane tako, da pomagajo vodniku graditi avtoriteto, saj je le-ta v tem odnosu vodja »krdela«. Pozorno smo spremljali šolo in osnovne ukaze, ki so jih, bolj ali manj, ubogali kužki različnih pasem. Pravilno vodenje, poslušnost, sedi, prostor, glas, … kužki bi storili vse za nagrado, s katero vodniki in stanovalci niso skoparili. Znova se je izkazalo, da je vzgoja zahtevna aktivnost, ki terja veliko discipline, časa in energije.
V sredo, 04. junija smo se v velikem številu odpeljali na izlet. Pot nas je vodila najprej na Ptujsko Goro, kjer smo si ogledali gotsko cerkev z baročnimi oltarji, kjer Marija široko razprostira svoj milostni plašč. Ob zanimivem vodenju bratov minoritov, čudoviti pevski izvedbi pesmi Ave Marija sester usmiljenk in multiviziji, smo izvedeli marsikaj o cerkvi, ki bo čez dve leti praznovala 600 – letnico. Legenda o slepi deklici, od kod ime Črna gora, arhitektura, kamnoseški detajli in vitraži so nas zelo prevzeli.
Kmalu smo se znašli nazaj v Rogatcu, kjer smo pojedli obilno kosilo z odlično sladico. Okrepčani smo odšli na ogled Muzeja na prostem, kjer so stanovalci obujali spomine na svoje otroštvo, mladost ali odraslo dobo. Kakovostno vodenje in harmonikar potrjujejo, da se vodstvo Muzeja prilagaja publiki. Občudovali smo prešo, lopar za kruh, krušno peč, črno kuhinjo, svinjak, kmečko izbo, stranišče na »štrbunk«, s slamo krite hiške, mala okna, kozolce, senene vozove, »štepih« na čapljo in razno kmečko orodje, ki mladim ni več poznano. Marsikdo je ob videnih predmetih pričel pripovedovati zgodbe in pripetljaje iz preteklosti. Še posebej pa smo se zadržali ob kmečki mizi, pod bogkovim kotom okoli katere se je nekoč zbirala tri – generacijska družina, ob na kmetih pridelani hrani.
Na veliko veselje smo imeli priložnost obiskati še konjušnico Strmol s plemenitimi konji. Tu smo božali konje, prijazna vodička pa nam jih je tudi predstavila.
Utrujeni, vendar zadovoljni in srečni, polni novih doživetij in vtisov smo se vrnili domov hitet pripovedovat tistim, ki jih ni bilo z nami.
Mateja Fidler, delovna terapevtka