Mozirski gaj je med ljudmi zelo priljubljen in vreden ogleda večkrat v življenju. Tako smo se odločili, da gremo na izlet v hortikulturni biser Savinjske doline, kjer je bila razstava pomladnega cvetja ter v Dom upokojencev Polzela, ki ga prav tako obdaja čudovit park. Za izlet in oglede parkov smo izbrali lep sončen 7. maj.
Rogaške novice, 15.05.2009,
Šentjurčan,15.05.2009
Pot nas je najprej peljala do Doma upokojencev Polzela. Leži na vzpetini obrobja Savinjske doline. Ogledali smo si park iz druge polovice 19. stoletja, ki je bil razglašen za kulturni spomenik in ga upravlja Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje. V grajski Kristalni dvorani smo se okrepčali s kosilom in nadaljevali pot do Mozirskega gaja, ki je vzdrževan z ljubeznijo in veliko mero okusa za hortikulturo. Začudili smo se podatku, da je nastal iz zaraščene trške gmajne, v kateri so bila divja odlagališča smeti. Tako so oskrunjeno naravo spremenili v cvetlični park. Celo nekaj naših stanovalk in stanovalcev, ki prihajajo iz te okolice ga je s prostovoljnim delom pomagalo vzdrževati. Ob spremljavi vodičke, ki nas je seznanila z različnimi cvetlicami, grmički, drevesi in dišavnicami, se je čas kar ustavil, saj smo se počutili kot v raju. Naše oči so se spočile od vseh lepot in nians zelene in vseh ostalih barv in počutje v vlažnem ambientu ob Savinji je bilo enkratno. Ogledali smo si poseben tulipan, ki so ga za lanski 30. jubilej Mozirskega gaja vzgojili nizozemski cvetličarji in nosi ime parka ter Evropski drevored, v spomin na predsedovanje Slovenije EU. Za srečo smo pozvonili še v kapelici ter se okrepčali s popotniško malico.
Ob petju pesmi in dobri volji je vožnja nazaj hitro minila. Utrujeni, a srečni in polni novih vtisov in doživetij smo se veseli vrnili v varno in prijazno zavetje Pegazovega doma. Stara modrost pravi: »Radi gremo od doma, še raje pa se vrnemo nazaj!«
Mateja Fidler, delovna terapevtka