Pogosto slišim: »Učimo se celo življenje, potem pa neumni umremo.« Tega ne smemo dovoliti, ne smemo se kar prepustiti, da smo s starostjo opravičeni do pozabljanja.
Vsak dan moramo skrbeti za naše možgane: za vadbo spomina, razmišljanje, dovolj gibanja in primerno prehrano. Vredno se je boriti tudi na tem področju.
Sem delovna terapevtka in v domu od vsega začetka vodim aktivnosti za krepitev spomina. Te urice so na skupinah dobro sprejete. Skupine so heterogene po marsičem, a trudim se tudi individualno prilagajati težavnostno stopnjo. Veliko se smejemo, napenjamo možgane in iščemo najboljše rešitve.
Gospa Božena, ki redno obiskuje našo urico je napisala: »Mnogi smo že v tistih letih, ko nam ga spomin nepredvidoma zagode, kar postane v vsakdanjem življenju zelo moteče. Nekdo ima težave z imeni, časom, kraji ali čim drugim. Dobro je, da se tega pravočasno zavemo in skušamo ukrepati. Vključili smo se k uricam krepitve spomina in morda bi kdo pomislil, da je to dolgočasno, moreče početje, a je zelo zabavno, saj našega stanja ne dramatiziramo. Na primer: sedimo v krogu in ugibamo besede na določeno črko, nakar tvoj predhodnik izreče tvoj – v mislih izbrani – odgovor. V trenutku ostaneš nem, lahko se samo nasmehneš, saj s tem pridobiš na času in znova iščeš odgovor. Pri računanju se hitro zgodi, da zamešamo desetice, saj smo se že odvadili računati na pamet.
Vaje so pestre, iz raznih področij vsakdanjega življenja do pregovorov, ugank, pesmi, križank, dopolnjevank.
Možgani redno potrebujejo predvsem kisik, hrano in vodo. Oskrbujejo se preko krvi, pri čemer je dobra prekrvavitev osnovni pogoj za učinkovito delovanje. Premalo gibanja ali arterioskleroza ovirata prekrvavitev možgan (Hilton).
Kdor ne pušča svojih možganov brez dela, kdor se rad nenehno uči in spoznava nove stvari, kdor povezuje novo z znanim, kdor v starosti ohrani in celo razvija radovednost, zanimanje in odprtost za čim več reči, bo svoje duševne sposobnosti ohranil in jih celo izboljšal. (J.J.Bambeck, A.Wolters)
Mateja Fidler, delovna terapevtka